Je TimPes zlorabil zaupanje javnosti? Od nasilnih očitkov do dobrodelnega streama
Ko se resni očitki srečajo z molkom institucij in močjo spletne publike
V začetku januarja 2026 je ustvarjalec spletnih vsebin Nick Delić objavil video, v katerem je javno spregovoril o domnevnih primerih fizičnega in psihičnega nasilja nad tremi ženskami. Gre za izjemno resne navedbe, ki pa – vsaj za zdaj – niso dobile sodnega epiloga. Ne zato, ker dokazov ne bi bilo, temveč zato, ker se domnevne žrtve niso odločile za formalno sodelovanje s policijo.
Primer odpira več neprijetnih vprašanj: o zaščiti žrtev, o odgovornosti vplivnežev in o tem, ali lahko javna prepoznavnost posameznika deluje kot ščit pred posledicami.
Informacije iz druge polovice leta 2025
Po navedbah Delića so se prve informacije začele zbirati že v drugi polovici leta 2025. Takrat naj bi stopil v stik z eno izmed domnevnih žrtev, ki jo je tudi osebno spoznal. Kasneje je bil povezan še z dvema drugima ženskama – eno preko skupnega znanca, drugo posredno preko njenega partnerja.
Delić poudarja, da deklet pred tem ni poznal, razen ene, ter da je večina komunikacije potekala preko večurnih telefonskih pogovorov. Ti naj bi bili zaznamovani z izrazitim strahom sogovornic, ki so po njegovih besedah opisovale podobne vzorce ravnanja, kljub temu da se med seboj niso poznale.
Očitki o psihičnem nasilju in izsiljevanju
Skupni imenovalec njihovih pričevanj naj bi bilo psihično izsiljevanje, vključno z grožnjami samopoškodovanja in uporabo nožev kot sredstva pritiska. Delić trdi, da so mu bile posredovane tudi konkretne oblike dokazov – sporočila, posnetki in drugi zapisi komunikacije.
Po njegovih besedah naj bi bila nekatera od teh ravnanj s strani T. V., znanega pod spletnim imenom TimPes, celo javno ali posredno priznana, a del občinstva jih je kljub temu relativiziral ali označil kot »normalne«. Prav ta normalizacija problematičnega vedenja je po mnenju Delića eden najbolj zaskrbljujočih vidikov celotne zgodbe.
Dokazi, ki obstajajo – a stojijo
Zbrane materiale je Delić shranil na USB ključek in jih predal policiji. Po njegovih navedbah ti vključujejo:
- dokumentirano spletno nadlegovanje (e-pošta, plačilne platforme),
- telefonske klice,
- ter posnete pogovore z domnevnimi žrtvami.
Kljub temu policija po njegovih besedah ni začela postopkov. Razlog: brez neposrednega sodelovanja domnevnih žrtev kazenskega pregona ni mogoče sprožiti. Podoben odgovor je prejel tudi pri nevladnih organizacijah za pomoč žrtvam nasilja – dokler se žrtve same ne izpostavijo, sistem ostaja nepremičen.
Primer tako razgalja ključno sistemsko težavo: odgovornost je skoraj v celoti preložena na ramena žrtev, ki pa se pogosto znajdejo v položaju strahu, pritiska in javnega linča.
Umik žrtev in moč spletne publike
Po Delićevih navedbah so bile ženske sprva pripravljene sodelovati s policijo, potem ko so dobile občutek, da niso same. Kasneje pa so se umaknile. Razlogov ne želi posploševati, vendar sam meni, da je pomembno vlogo odigrala javna podpora, ki jo ima TimPes na družbenih omrežjih.
V enem od njegovih spletnih prenosov naj bi bile po Delićevih besedah izrečene tudi grožnje z nadaljnjimi pritiski, kar je dodatno vplivalo na občutek varnosti ene izmed vpletenih oseb. V okolju, kjer ima ena stran tisoče gledalcev, druga pa zgolj strah pred posledicami, razmerje moči ni zanemarljivo.
Dobrodelni stream izpred dveh let
Aktualni primer pa ni edini, ki odpira vprašanja o odgovornosti. Pred približno dvema letoma je TimPes na svojem YouTube kanalu organiziral dobrodelni prenos v živo, namenjen zbiranju sredstev za pomoč žrtvam poplav.
V nedavnem prenosu je T. V. sam priznal, da zbranega denarja ni namenil napovedanemu dobrodelnemu cilju, temveč ga je porabil za lastne potrebe. Javnih dokazov, da bi bila sredstva kasneje nakazana prizadetim, ni predstavil.
Čeprav ta dogodek ni neposredno povezan z aktualnimi očitki o nasilju, bistveno prispeva k širšemu kontekstu: vprašanju zaupanja, odgovornosti in odnosa do javnosti, zlasti kadar gre za pomoč ranljivim skupinam.
Namen razkritja in odziv družbe
Delić poudarja, da je bil njegov namen z objavo videa večplasten: zaščititi domnevne žrtve, opozoriti javnost in spodbuditi institucije k odzivu. Ob tem ne skriva razočaranja nad delom javnosti, ki je očitke minimalizirala ali se odzvala z brezbrižnostjo.
Posebej zaskrbljujoče se mu zdi, da takšni odzivi ne prihajajo zgolj od mladih sledilcev, temveč tudi od odraslih ljudi, ki imajo v lastnih življenjih hčere, sestre ali partnerke.
Vprašanja ostajajo
Primer TimPes znova pokaže, kako hitro se lahko resni očitki raztopijo v hrupu spleta, če jih ne spremlja institucionalna odločnost. Ko žrtve molčijo iz strahu, institucije čakajo, javnost pa navija, ostaja odprto ključno vprašanje:
Ali sistem res deluje v korist tistih, ki so najbolj ranljivi – ali pa ščiti tiste z največjo platformo?
